Zima naj bi prinesla čas za
počitek, relaksacijo in nabiranje moči za uresničitev novih idej. No, če ste
novograditelj v fazi, ko že imate planiran datum vselitve, hiša pa še
gradbišče, na to kar pozabite. Čudoviti čas nakupovanja je mimo, za vse kar smo
nakupili je zdaj treba pripraviti prostor. Naša hiša pa še »knaufa« nima! Ni
drugega, kot da prestavim v še višjo prestavo (če jo sploh imam) in se lotim
lepo od začetka.
Situacija je naslednja; preden
položijo parket je treba izolirati ostrešje, izvesti suhomontažo z gips
ploščami, pokitati in pobeliti stene ter stropove. Vse bomo izvedli v lastni
režiji po tem vrstnem redu.
Izolacija ostrešja v našem
primeru pomeni spoj toplotnega ovoja, ki bo objemal hišo. O izolaciji ostrešja
sem razmišljal že v času gradnje mansarde in potem še pri izvedbi ostrešja. Pod
ostrešjem smo pustili dovolj prostora, da bomo lahko vgradili zadostno debelino
izolacije. Debelina toplotne izolacije je ključna za dobro toplotno
izolativnost hiše. Zdaj niso več v ospredju zime, ampak je poletje tisto,
zaradi katerega bolj potrebujemo dobro izolirano streho. Fazni zamik izolacije
je tisti, ki vpliva na to, ali se bomo v mansardi počutili dobro, ali pa se
bomo »savnali« v poletni vročini. Toplotne izolacije naj ne bi bilo nikoli
preveč, kljub temu pa je treba izbrati optimalno debelino. Našo hišo bomo po
celotnem ostrešju oblekli z dobrimi 30 cm izolacije. Debelina izolacije bo
enaka v poševninah in v ravnem delu stropa. Planirano je, da prvi sloj v
debelini 16 cm položimo med špirovce, drugih 16 cm pa prečno pod špirovci in
nad konstrukcijo za suhomontažo.
Za izolacijski material sem izbral
stekleno volno SF 34. Za bolje izolativno stekleno volno SF 32 se nisem
odločil, ker je bistveno dražja in po mojem mnenju ne opraviči stroška z
boljšimi izolativnimi lastnostmi. Ta tip steklene volne je tudi dovolj čvrst,
da se zadrži med špirovci. Z volno slabše toplotne prevodnosti, npr. DF 39, ki
je tudi mehkejša, si ne predstavljam vstavljanje volne med leseno konstrukcijo.
Le ta bi zagotovo ves čas izpadala, zaradi slabše trdnosti.
Izvedba izolacije ni pretirano
zahteven proces, zahteva pa natančnost polaganja in zatesnitev špranj. Sam sem
si pomagal tako, da sem mesta, kjer izolacije nisem mogel narediti z volno,
napolnil s purpenom. Še največji problem pri polaganju steklene volje je
dejstvo, da le ta pika. Drobci vlaken so hitro tudi v zraku, zato je nujna
zaščitna obleka, maska za usta in očala. Ne glede na vso zaščito pa lahko
pričakujete kihanje, kašljanje in ob koncu dneva pordelo ter srbečo kožo.
V polni bojni opremi, zaščiten
pred milijoni steklenih delcev v zraku sem se lotil izoliranja poševnin.
Prerezal sem folijo prve role steklene volne. Stisnjena izolacija se samodejno
odvije in napne v debelino 16 cm.
Izmeril sem dolžino poševnine strehe od kolenčnega zidu do stropa. Upošteval
sem tudi, da bom voljo zatlačil globoko pod streho, vse do roba fasade. Prav
tako je treba upoštevti, da se bo volna najlepše prilegala, če bo nekoliko
daljša in bo segala čez končno višino stropa. Tako bo tudi polaganja izolacije
po stropu enostavnejše, stiki pa bodo bolj tesni. Pri izmeri širine med
špirovci sem upošteval, da bom volno odrezal dva centimetra širšo volno, da jo
bo mogoče med špirovce vpeti. Le z zadostno širino volne, bo ta obstala med
leseno konstrukcijo. V našem primeru je širina med špirovci cca 85 cm in bi samo en centimeter
viška, kot je pogosto zaslediti med nasveti premalo. Najtežje je z ostanki,
oziroma takrat, ko je treba izolirati več kosov izolacije. Tudi to z nekaj
truda gre, sem si pa večino prihranil kar za drugo plast izolacije v ravnem
delu strehe. Tam bo polaganje ostankov lažje in zagotovo bolj natančno.
Polaganje med leseno konstrukcije
gre hitro. Volno sem rezal z olfa nožem, za ravne linije sem si pomagal kar s C
profilom za suhomontažo. Delo sem opravil sam, dodatne pomoči niti nisem
potreboval.
Povsem drugače je z vgradnjo druge
plasti izolacije. Tu je že potrebna kovinska konstrukcija in zaradi pomankanja
prostora je polaganje volne bolj zahtevno. Prečni profili in nosilci so v
napoto, zato je pravo objemanje z volno neizogibno. Zaradi lažje izvedbe sem se
odločil, da na poševninah volne ne bom polagal prečno, kot je priporočeno,
ampak vzdolž že obstoječi. Slaba stran tega je, da se robi volne ne prekrivajo
povsod. To sem delno rešil s tesnim stikom med volno. Res sem se trudil, da
prekinem vse proste pretoke zraka in prepih.
Medtem ko sem na poševnine moral
položiti vseh 32 cm izolacij zaradi nadaljnje suhomotnaže, sem na stropu
položil samo prvo plast izolacije. Napeljava prezračevalnih cevi in kablov je
naslednja faza, ki mora biti izvedena pred položitvijo druge plasti izolacije.
Vgradnja druge plasti bo enostavnejša, saj jo bom opravljal na podstrešju, kjer
volne ne bo potrebno več vpenjati nad glavo, ampak bom izoliral tla pod sabo.
Če le ne bi bila volna tako
neprijazna na otip, bi bilo delo prav prijetno.
Ni zahtevno in v kratkem času je dosti videti. Za dokončno izoliranje
mansarde je predhodno potrebna tudi izvedba suhomontažne konstrukcije. To pa je
bil malo večji izziv. Največji strošek pri izvedbi suhomontaže z izolacijo
predstavlja steklena volna. Porabil sem 38 rol izolacije, kar je zneslo slabih
1.200 €.
Komentarji
Objavite komentar